Nekateri vidijo začetek krščanskega socializma na Slovenskem v krščanskem socialnem gibanju, katerega začetnik je bil Janez Evangelist Krek, in s tem tudi njegovo kontinuiteto s krščanskim socialnim gibanjem, ki pa je v resnici ni bilo. Upoštevati moramo, da je bil Krek pod vplivom papeške okrožnice Rerum novarum (1891), ki je zagovarjala solidarnost in se zavzemala za socialno pravičnost, a hkrati obsodila tudi socializem kot miselno zablodo, ki je navzkriž s krščanskim pojmovanjem človeka in družbe (poleg tega je bil Krek tudi pod vplivom konservativnega Antona Mahniča, ki je bil vse prej kot naklonjen socializmu). Potrebno je torej ločiti krščanskosocialne nauke ter krščanskosocialistično ideologijo. Ideološki razvoj je slednjo pri nas pripeljal do odkritega sprejemanja materialističnega marksizma-leninizma in s tem končno razkril njeno antikrščansko naravo. A gremo lepo po vrsti.
Prave začetke slovenskega krščanskega socializma gre iskati v ti. "križarstvu", slovenskem mladinskem gibanju Križarji, ki se je pojavilo v 20-ih letih prejšnjega stoletja. Ime je dobilo po svojem glasilu Križ na gori (1924-1927), ki ga je kasneje nasledil Križ (1928-1930). (Aleš Ušeničnik je Križ na gori bral "s čudno mešanimi čustvi in veselja in strahu". Izjavil je: "Ta mladina, še tako mlada in neizkušena, modruje z veliko lahkoto prav o vsem, tudi o najtežjih religioznih vprašanjih"). Nekateri smatrajo križarstvo za slovensko gibanje brez tujih vzorov, medtem ko je Ciril Žebot, eden od vodilnih članov katoliškega gibanja Straža, napisal, da se je križarstvo zgledovalo po nemškem mladinskem gibanju (Katholische Jugendbewegung), ki je pridobilo na vplivu po prvi svetovni vojni v weimarski Nemčiji. Križarji naj bi poskušali prilagoditi to izvirno nemško gibanje slovenskim razmeram. To slovensko "mladinsko gibanje" je med drugim večkrat napadalo kar so njegovi člani videli kot napake in slabosti povojnega krščanskosocialnega gibanja in njegove organizacije in ustanove. Križarji so bili nastrojeni proti SLS.
Kocbek je pripadal štajerski veji križarstva. Maturiral je na mariborski klasični gimnaziji leta 1926. Po maturi je stopil v mariborsko bogoslovje, a po dveh letih izstopil in se pridružil Križarjem na ljubljanski univerzi. V Ljubljano je prišel jeseni 1927, ko se je prvi val križarstva že polegel in ko je prvotno križarsko glasilo Križ na gori tudi prenehalo izhajati. Gibanje bi verjetno tudi razpadlo, če ga ne bi rešil prav Kocbek, ki je leta 1928 prevzel uredništvo novega mesečnika Križ, ki pa je prenehal izhajati leta 1930. To je pomenilo tudi konec križarstva kot aktivnega mladinskega gibanja.
Po prenehanju gibanja se je začelo umetnostno udejstvovanje več bivših križarjev, ki so imeli kot odrasli pisci svoj književni dom v reviji Dom in svet (leta 1937 naj bi Kocbekovo Premišljevanje o Španiji sicer povzročilo njihov odhod). Tukaj je potrebno poudariti, da se je že konec dvajsetih znotraj križarstva pričela delitev na dva tabora, kar je bila posledica vedno večje ideologizacije tega prvotno predvsem duhovnega gibanja. Prav Kocbek je bil tisti, ki je križarstvo vedno bolj vlekel v krščanski socializem. Že leta 1928 je Kocbek v Križu na gori zagovarjal misel, da je gospodarski program marksizma-leninizma mogoče ločiti od njegove dialektično-materialistične filozofske osnove. V tej naivnosti gre iskati razloge za kasnejšo nezmožnost krščanskih socialistov upirati se propagandi komunistov in Kominterne. Ciril Žebot križarjem očita miselno in politično šibkost, o kateri priča hitri politični zaton Edvarda Kocbeka po vsiljeni dolomitski izjavi leta 1943, priznava pa, da se je med njimi razvilo precej talentov v različnih panogah umske aktivnosti. Večina bivših križarjev prav tako ni sledila Kocbeku v njegovi poznejši razlagi komunizma in vse večji nagnjenosti k marksizmu.
Žebot omenja tudi krščanskosocialistični klub Borba, ki je nastal že leta 1922, ko še ni bilo križarstva, pozneje pa je zbiral križarje, ki so se zanimali za družbeno-politična vprašanja. Ti so se odmikali od krščanskosocialne zasnove družbe - pojmovane kot sodelovanje družbenih slojev in stanov na osnovah funkcionalne dopolnilnosti in medsebojne pravičnosti - k neki nepojasnjeni povezavi krščanstva - bolj in bolj pojmovanega kot zgolj osebno verovanje - z marksizmom kot "znanstvenim" naukom o človeški družbi, ki naj bi se zgodovinsko-dialektično spreminjala v neizbežnem in neizprosnem "razrednem boju". Kasneje je predsednik tega akademskega kluba postal Jože Brilej, od leta 1932 dalje prikriti član komunistične partije, kar so komunisti priznali po vojni (med vojno je bil Brilej visok partizanski politkomisar, po vojni pa dolgo časa višji funkcionar partijskega režima). Bil je tudi pisec v reviji Beseda, ki je prevzela Kocbekovo stališče o marksizmu-leninizmu. Po njegovi povojni izjavi je brošura Borbe Borci leta 1933 izšla "v sporazumu s partijsko organizacijo na univerzi oziroma z Borisom Kidričem". (Kar se tiče komunistične infiltracije velja izpostaviti tudi Marjana Dermastio, ki je bil prav tako prikriti član komunistične partije - od leta 1930 dalje - in ki je bil kratek čas - akademsko leto 1931/32 - predsednik katoliške Akademske zveze). Kocbek in drugi vidnejši križarji se po propadu svojega mladinskega gibanja sicer niso pridružili Borbi.
Potrebno je omeniti tudi akademski klub Zarja, poleg Straže in Mladcev Kristusa Kralja eden od treh predvojnih katoliških akademskih klubov, ki pa so ga za razliko od drugih dveh deloma infiltrirale nekatere socialistične ideje. Del Zarjanov je bil v letih 1934-1937 zmerno opozicionalen do politike dr. Antona Korošca. Šlo je za tako imenovane "gosarjevce" (Andrej Gosar je bil pristaš nekakšne sredinske krščanske demokracije in je tudi zavračal papeško okrožnico Quadragesimo anno iz leta 1931) in kasneje "tretjeskupince", ki so se dokončno zbrali v Zarji v akademskem letu 1937-1938. Med njimi je poskušal Kocbek, ki se je jeseni 1936 prav po Koroščevi zaslugi vrnil v Slovenijo iz Varaždina (Hrvaška) in postal profesor na bežigrajski gimnaziji, obnoviti nekdanje "mladinsko gibanje". V letih 1937-1941 se je Kocbek vedno bolj zbližal s komunizmom in bil leta 1941 tudi med ustanovitelji OF. Precejšnje število Zarjanov ni sledilo Kocbeku v OF. Več Zarjanov se je leta 1942 pridružilo slovenskim samoobrambnim silam. Tudi Zarjani, ki so šli v OF, so Kocbeka, sicer z nekaj izjemami, zapustili po podpisu dolomitske izjave.
Kocbek in njegovi miselni privrženci so predstavljali "kristjane v OF". Ta izraz so uporabljali v želji, da bi krog katoliških zaveznikov v OF razširili. Drugi člani OF naj bi sicer avtomatično šteli vse kristjane, ki so se pridružili OF, za krščanske socialiste. Na svojem nagovoru na skupnem sestanku med predstavniki CK KPS in krščanske skupine 14. novembra 1941 v Ljubljani je Kocbek med drugim povedal, da se krščanski socialisti pridružujejo komunistom v njihovi težnji po revolucionarnem oblikovanju oblasti ter da spoznavajo in priznavajo vse, kar izvira iz uporabe dialektike kot družbeno-politične metode; marksizem-leninizem naj jim postane skupna znanstvena medota. Znanstveno določljive zakonitosti družbenega razvoja so - tako pravi Kocbek v svojem nagovoru - obvezne za vse člane narodnega kolektiva in zato krščanski socialisti spoznavajo "nujnost diktature v objektivnem smislu eksistence".
Kocbek se je nadejal, da bo imel nek poseben vpliv na slovensko komunistično vodstvo, v tem pa se je zelo motil. Komunisti so s Kocbekom in peščico preostalih trdovratnejših zaveznikov opravili že sredi NOB in to v znatni meri na podlagi Kocbekovih lastnih stališč, posebno njegovega sprejetja "marksizma-leninizma kot družbeno politične metode ter z njo vred strategije in taktike osvobodilnega boja, kakor jo pojmuje komunistična partija." Zanimiva je izjava Borisa Kidriča, da bi brez Sokolov in krščanskih socialistov OF ne bilo.
Vir: Ciril Žebot: Neminljiva Slovenija: spomini in spoznanja iz razdobja sedemdesetih let od Majniške deklaracije. Ljubljana: Magellan, 1990, 62-66, 105-111, 114-120, 239-243, 251.
