Pomagal sem si s knjigo Slovenci pod pritiskom turškega nasilja (avtor Ignacij Voje). Turške vpade sem razdelil na pet obdobij.
Turške vpade na slovensko ozemlje so trajali od začetka 15. do srede 16. stoletja, v Prekmurju celo do srede 17. stoletja.
Prvo obdobje: 1408-1426
Turški vpadi imajo sporadičen značaj, glavni namen je rop. Napadi leta 1408, 1411, 1425 ali 1426 so podaljški večjih roparskih napadov na Hrvaško.
1396 ? Po porazu ogrske vojske in križarjev naj bi Turki prodrli na Dravsko polje, požgali Ptuj, plenili po okolici in odpeljali v sužnost blizu 16.000 ljudi. Nekateri dvomijo o resničnosti tega napada zaradi daljave, ki bi jo morali premeriti turški napadalci, in na jesenski letni čas, ki je bil neugoden za vojskovanje.
1408 Turki pridejo prvič v Slovenijo in sicer v okolico Metlike. Bosenski fevdalec Hranić se je povezal s Turki in omogočil prehod preko svojega ozemlja
1411 Turki pridejo ponovno do Metlike.
1415 Ljubljančani prvič vidijo Turke pred svojim obzidjem. Bosenski velikaš Hrvoje Vukčić je marca udaril z veliko vojsko, sestavljeno iz samih Turkov, prek Dalmacije in Hrvaške na Ogrsko ter prodrl v bližino Blatnega jezera. Ena četa, ki se je ločila od te vojske je prišla na Kranjsko do Ljubljane. Šlo je za maščevanje Vukčića ogrskim velikašem.
1426 - 1469 V tem obdobju ni bilo turških vpadov na slovensko ozemlje. Sultana Murat II in Mehmed II sta usmerila svojo pozornost na Balkanu v osvojitev Carigrada (1453), Srbije (1459) in Bosne (1463). Ovirali so jih Madžari na severu, Benečani na jugu in albanski fevdalec Skenderbeg, ki je v Albaniji zadrževal glavnino turških vojaških sil. Vzrok za tedanjo turško odsotnost v naših krajih gre iskati tudi v politiki celjskih grofov do Turkov. Predvsem Ulrik II. je bil v dobrih odnosih s turško državo.
Drugo obdobje: 1469-1483
V tem obdobju so imeli Turki namen deželo povsem izčrpati in jo potem osvojiti. To je bil čas najobsežnejših, najštevilčnejših in po posledicah najtežjih vpadov na slovensko ozemlje. Pri vpadih so sodelovale velike sile turških konjenikov, saj so morali preiti prostrano hrvaško ozemlje. Poleg redne bosenske vojske so sodelovali predvsem akindžije - lahka konjenica, ki je s svojimi vpadi in pustošenji v sovražne dele dežele pripravljala turška osvajanja. Nekateri vpadi so bili kratkotrajni. Včasih so plenili v kratkih sunkih skozi posamezne okoliše, včasih pa so ob istem pohodu obiskali vse tri glavne slovenske dežele: Kranjsko, Koroško in Štajerska (leta 1473, 1476, 1478, 1480). Najbolj je trpela Kranjska.
1469 Malo pred kresom je prišlo do 10000 Turkov pred Metliko. Po Kranjski so ropali 14 dni. Turška vojska se je za teden dni utaborila pred Metliko, opustošila vso okolico in mesto samo popolnoma razdejala, nato pa se je razdelila na tri dele. En del je ščitil prehode pri Vinici in Petrinji, druga četa je udarila proti Kočevju, ki ga je skupaj z okoliškimi vasmi požgala, nato pa vrdla v Ribniško dolino in dalje vse do Iga. Poročila pravijo, da so Turki vdrli vse do Ljubljane in uničili okolico, mesta samega pa se niso mogli polastiti. Nekatere turške čete so prišle celo do Podgrada v Istri, 40 milj daleč od Trsta. Tretja četa je šla mimo Žužemberga proti Kostanjevici in se utaborila pri Šentjerneju ter plenila po okolici. Turki so požgali in oplenili vse kraje, ki so jih dosegli, odpeljali mnogo živine, ljudi pa so, kolikor se jih ni poskrilo, ali pobili ali pa odpeljali v sužnost.
Proti koncu leta so Turki ponovno vdrli na Kranjsko. Pri Krškem so se razkropili po okolici in s požigi uničevali vasi vse do celjskega področja.
1471 Tega leta so se Turki cele tri mesece mudili na Kranjskem, ne da bi se jim kdo upal postaviti po robu. Bosenski paša Ishak-Beg je spomladi s 15.000 konjeniki vdrl na Kranjsko tako nenadoma, da ni nikjer naletel na kako oviro. Nabral je plen in se z 20.000 ujetniki vrnil v Bosno. Kmalu se je vrnil z 10.000 vojaki po isti poti. Tudi tokrat je naropal ogromen plen. 2. junija se je znova pojavil s 15.000 do 16.000 konjeniki pri Vinici pri Kolpi. Vojska se je utaborila pri Raščici in odtod so se akindžije razkropili na vse strani in ropali. Vojska je nato krenila proti Ljubljani. Pred Ljubljano jo je Ishak-Beg razdelil na tri dele. En del je krenil ob Savi navzgor proti Kranju, spotoma upostošil Škofjo Loko in porušil samostan Velesovo. Druga skupina je divjala mimo Kamnika in Mekinj, kjer so razdejali samostan ter vpadli po Savinjski dolini proti Celju. Tretja skupina je razsajala po Dolenjski okoli Stične in do Mehovega, en oddelek pa je udaril na Šentjernejsko polje. Požgali so samostan Pleterje, se mimo Mehovega vrnili proti Metliki in 13. junija zapustili Kranjsko.
V začetku novembra so Turki divjali po Istri in Krasu. En korpus se je približal Sežani, kjer se je ločila večja skupina, ki je vdrla v Vipavsko dolino in jo pustošila. Z lahkoto so prodrli do Gorice, kjer so razdejali trg v podnožju gradu. Po divjanju so odpeljali s seboj 500 prebivalcev. Glavnina skupine je šla nato naravnost s Krasa proti Istri. Dosegli so Trst in po vsem Tržaškem naredili ogromno škode in odvedli mnogo ljudi in živine. Tržačani so s 350 vojaki napadli njihov tabor in jih nekaj pobili, a so imeli tudi sami velike izgube. Turki so prišli vse do Tržiča in Soče, svoje čete so poslali tudi do Kopra.
1472 Do prvega napada naj bi prišlo spomladi, a za ta vpad ne obstaja noben dokaz. Turki naj bi pridrli na Notranjsko in nato nadaljevali pot do Ljubljane.
Julija je vpadlo 12.000 Turkov na Štajersko. Oropali in požgali so ozemlje med Mariborom in Ptujem ter odpeljali v sužnost okoli 2.000 ljudi.
Septembra se je pri Tržiču ob Soči nenadoma pojavilo nad 20.000 Turkov, še isti večer so vdrli v Furlanijo z več kot 12.000 ljudmi. Ostali so ostali v taborišču pri Tržiču od koder so oropali okolico Gorice. Preden se je zbrala beneška vojska, so se Turki z ujetniki že vrnili. Novembra so vdrli v Istro in temeljito požgali in oplenili deželo, nato pa prodrli do Gorice.
1473 Jeseni tega leta je turški vpad prvič zajel vse tri dežele: Kranjsko, Koroško in Štajersko. Njihov cilj je bil čimprej priti na Koroško. V soteski reke Bele so jih kmetje zasuli s skalami, a jih to ni odvrnilo od nadaljnega prodiranja. En trop je šel v dolino Podjune do Dobrle vasi in Pliberka, druga skupina pa je divjala po dolini Roža in se nato razkropila v več manjših oddelkov in prodrli v druge koroške kraje. Ta del Turkov se je vračal iz Koroške prek Kranjske. Večji del Turkov se je napotil proti Slovenj Gradcu. Slovenjegraški oskrbnik Egidij Schultheintzinger je s sto možmi napadel turški tabor v bližini mesta, a je bila njegova četa razbita. Turška vojska se je nemoteno vrnila domov s plenom (več tisoč ujetniki in nagrabljeno živino) preko Štajerske.
1474 Tega leta so se Turki zbirali v večjem številu v Bosni, zato je cesar Friderik III. ukazal Štajerski, Koroški in Kranjski, naj zavarujejo poti. Turške čete so se zelo približale Furlaniji, a so naredile razmeroma malo škode. Prišli so v Čedad in odpeljali nekaj ujetnikov. Bili so tudi na Kranjskem in na Štajerskem, kjer naj bi pustošili okoli Ptuja.
1475 Spomladi so se Turki pojavili na Kranjskem in 25. aprila na Muljavi presenetili množico, ki se je udeležila Markove procesije.
Avgusta so napadli Štajersko in prvič ropali po Dravskem polju od Ptuja do Limbuša pri Mariboru. Nasproti sta jim prišla štajerska in koroška četa, a so se Turki umaknili proti Brežicam. Na pomoč je prišla kranjska četa pod poveljstvom Ludovika Kozjakarja. Pri Bizeljskem ob Sotli so se spopadli s številčno močnejšimi Turki, od 450 jih je padlo ali bilo odpeljanih v sužnost okrog 100.
Jeseni so bili Turki znova na Kranjskem, vpadli so s 4500 možmi. V manjših skupinah so ropali več kot mesec dni.
1476 Tega leta so Turki napravili po slovenskih deželah grozno razdejanje, saj so cele štiri mesece ropali po naših krajih. Julija je pridrlo več konjenikov skozi Hrvaško ob Savi do Krke pri Brežicah. Nadaljevali so pot ob Krki. Utaborili so se pred utrjeno kartuzijo v Pleterjah. Čez Bloke so vdirali proti Cerknici ter prek krasa na Vipavo in v bližino Gorice- Upostošili so Vipavsko dolino ter se čez Črni vrh napotili proti Škofji Loki. Manjše krdelo je pridrlo celo do Ljubljane. Ko so opravili s svojim divjanjem so se združili s preostalo vojsko in udarili čez Kras na Lož, ki so ga zavzeli in vse prebivalstvo ujeli in odpeljali, trg sam pa požgali, nato so se vrnili v Bosno.
1477 V tem letu se je zgodil eden največjih in najtežjih turških vpadov prek Krasa v Furlanijo, z namenom prizadeti Benečane doma.
Konec oktobra so Turki vpadli pri Metliki na Kranjsko in se napotili proti Ljubljani. 10.000 akindžij se je usmerilo čez Kras, mimo Vipave in Soče in se pri Solkanu utaborilo. Od tod so se razkropili na vse strani. Nekateri so dosegli Trbiž, glavnina pa je pritisnila na zahod, kjer so se razlili kakor povodenj po ravnini do Tilmenta. Vse, kar so dosegli, so požgali, zgorelo je do 100 vasi. Turki so drveli dalje, prekoračili Tilment, in požgali vse vasi do Piave. Novembra, ko so Benečani zbrali svojo vojsko, so se Turki umaknili proti Bosni.
1478 Spomladi so se Turki zbrali za nov pohod. Marco so vdrli v Istro in jo dodobra oplenili. Del turških čet je krenil proti Trstu, kjer so se razdelili na dva dela. Okoli 9.000 se jih je usmerilo proti Tržiču in Soči, ki pa je niso mogli prebresti. Ropali so okoli Tržiča in Gorice. Vzrok za napad naj bi bilo pomanjkanje hrane v Bosni. Napad se jim je ponesrečil, saj so se morali že aprila vrniti v Bosno. Julija so Turki znova vrdli v Furlanijo s 30.000 možmi.
Prišli so že čez Sočo, a so se obrnili zaradi dobro pripravljene beneške vojske. Prodirali so po Soči navzgor do Kobarida, Bova in Loga. Odpor domačinov jih ni zadržal, kakor tudi ne prehodno hribovito področje. Uspelo jim je priti na Koroško. Istočasno je nekaj oddelkov ropalo po Kranjski do Ljubljane, več tisoč konjenikov pa je prodrlo v Vipavsko dolino.
Na Koroško so vdrli v času, ko je tam divjal kmečki upor. Na Koroškem in Štajerskem je tlel kmečki uporniški duh že nekaj časa, zahtevali so namreč učinkovitejšo obrambo pred Turki. Preden je prišlo do obračuna med uporniki in fevdalci, so na Turki 26. julija vdrli prek Predila na Koroško.
Pri Kokovem ob Ziljici je pričakalo Turke približno 3.000 mož pod vodstvom kmeta Matjaža. Ko so kmetje zvedeli, da se bliža nekaj desettisoč turških napadalcev, jih je zajel preplah. 2600 jih je pobegnilo. Majhna četa preostalih 600 neizvežbanih in nediscipliniranih mož je pri Kokovem branila vstop v deželo. Kljub dobremu obrambnemu položaju so jih Turki obkolili in jih domala vse pobili ali ujeli. Turki so nato divjali po Koroški, trpeli sta zlasti Ziljska in gornja Dravska dolina. Po zadušitvi kmečkega upora na Koroškem so se Turki z 8.000 do 10.000 ujetniki pomikali skozi Podjuno, nato mimo Slovenj Gradca in Celja na Hrvaško. Štajerski plemiči niso bili zainteresirani za odpor, zato Turki na Štajerskem niso naletele na nobene ovire. Dolgo kolono ujetnikov, ki se je počasi pomikala proti Bosni, sta na Hrvaškem napadla najprej Peter Zrinski in nato še poveljnik trdnjave v Jajcu. Turkom sta odvzela del plena in rešila precej ujetnikov.
1479 Sredi maja je 3.000 Turkov prešlo Kolpo in vdrlo na Kranjsko v smeri proti Kočevju. Divjali so po Dolenjskem in prišli skoraj do Ljubljane. Avgusta je turška vojska vdrla v zahodne predele madžarske kraljeve posesti. Modra se je kakšen oddelek turške vojske odcepil in vdrl na Štajersko in ropal, kot trdi kronist Unrest, do Ptuja in Ljutomera.
1480 Turška vojska je bila poražena v Erdelju, posledica pa je bila vdor Ogrov v Vlaško, kar je izzvalo močno reakcijo pri Turkih. Bosenski poveljniki in sosednji begi so zbrali veliko vojsko ter poleti udarili pred Hrvaške na Kranjsko, Štajersko in Koroško. Glavnina je vdrla na Koroško prek Štajerske, manjši oddelek pa je prišel pred Celovec čez Kranjsko in po Kokrški dolini. Vdrli so v Lavantinsko dolino in plenili v okolici Gradca, Maribora in Radgone. To je bil eden najhujših napadov na Štajersko. Tudi Kranjski ni bilo prizanešeno. Oddelek akindžij je divjal po ribniški dolini.
1481 Poleti so obmejni akindžije obiskali Istro, Furlanijo in Koroško, kjer so konec julija taborili pri Mohličah ob Dravi.
1482 To leto so se Turki na Kranjskem znova pokazali. Pred Metliko so se razdelili v manjše oddelke in oplenili okolico. Vdrli so tudi v Istro in opustošili vasi Roč, Semič, Hum in Draguč.
1483 Jeseni sta sandžakbega iz Bosne in Srbije zbrala številčno močno vojsko in udarila prek Une na Hrvaško. Vdrli so na Kranjsko, kjer so pustošili 14 dni. Ena četa je oktobra temeljito opustošila Podjuno na Koroškem. Nato so Turki udarili na Štajersko, kjer so plenili po ptujski okolici.
Pri povratku je Turke presenetila močna krščanska vojska, ki se je zbrala pri potoku Onevici ob Uni. Turška vojska je bila poražena, mnogo ujetnikov so rešili.
Po turškem porazu ob Uni in začetku vladanja miroljubnega Bajazita II., je nastopila za slovenske dežele nova, tretja doba. Osem let turškega ropanja ni bilo (za vpada leta 1488 in 1489 ni vpisnih pričevanj).
Tretje obdobje: 1491-1520
1491 Jeseni je prišlo do velikega turškega napada na Kranjsko. 28. septembra, na predvečer praznika sv. Mihaela, so prišli Turki v metliški okoliš. Nato so se kot hudournik spustili mimo gradu Mehovo proti Novemu mestu. Blizu Bele Cerkve so se utaborili. Razdivjali so se nad Prežekom, Kostanjevico in Šentjernejskim poljem. Na Notranjskem so vdrli do Planine in Prema, ropali okoli Šmarja, Turjaka, Dobrepolja, Nadliška, Žužemberga, Ribnice, Kočevja ter po Suhi krajini. Del turške vojske je doživel na Kranjskem poraz. Turški oddelek, ki je prodiral proti Ljubljani, je padel v zasedo pri Hrušici. Po dveh tednih divjanja so se Turki s plenom zbrali pri Krškem 15. oktobra in se nato začeli vračati v Bosno. Pri Vrpilu ob Uni blizu Udbine jih je napadel hrvaški ban. Izgubili so okrog 2300 mož in velik del plena.
1492 To leto so bili Turki v okolici Novega mesta, prišli naj bi tudi do Ljubljane.
1493 S približno 8.000 do 10.000 konjeniki so Turki udarili prek Une na Hrvaško in prek Kolpe na Kranjsko. Prišli so do Ljubljane in pri tem oplenili zlasti Dolenjsko. Obiskali so tudi Štajersko ter blizu Celja in Ptuja zajeli približno 4.000 ljudi. Mesta Ptuj Turki sicer niso mogli zavzeti, so pa zato siloviteje razsajali po odprtem Dravskem polju. Po štirinajstdnevnem turškem divjanju je graščak Jakob Sekeli s svojimi vojaki potisnil Turke iz dežele.
1494 Konec avgusta so turške čete plenile okoli Zagreba in Samobora ter dosegle Ptuj. Jeseni so Turki plenili po južni Štajerski. Ko so vdrli do Mokric in Kostanjevice, se niso usmerili naprej po Dolenjski, ampak so se obrnili proti severu. Prekoračili so Krko in Savo, nato pa ropali in požigali okoli Pilštajna, Planine, Žusma, Studenic, Slovenske Bistrice in Žičkega samostana. Čeprav je cesar Maksimilijan poslal za obrambo meje 1200 pešcev najemnikov, se ti Turkom niso postavili v bran. Odvrnili so le vdor na Kranjsko.
1496 Turki so plenili po Kranjski.
1497 Turki so znova vpadli na Kranjsko. Konec junija ali v začetku julija so ropali v okolici Ribnice, Cerknice, Logatca in Vrhnike.
1498 Akindžije, okrog 20.000 po številu, naj bi prodirali ob morju in preko Grobnika vpadli na Kranjsko proti Ljubljani. Vpadi od 1496 do 1498 so prizadeli samo Kranjsko, o njih pa ni ohranjeno veliko gradiva, in zato so podatki zelo skopi.
1499 Konec septembra so Turki plenili v okolici Podgrada in nato krenili naprej proti Furlaniji. Prekoračili so Sočo in krenili naprej proti Vidmu. Nemoteno so plenili vse tja do Trevisa. Veliko ljudi so pobili, mnoge so odpeljali kot sužnje. Ko so se vračali nazaj v Bosno, je reka Tilment močno narasla zaradi deževja, zato so velik del ujetnikov pobili, predvsem starejše ljudi. S seboj so odpeljali večinoma le otroke do 14 let.
1516 Okoli 3000 Turkov je aprila v bližini Pivke vdrlo v naše kraje.
Četrto obdobje: 1521-1540
To je bila doba vojn Sulejmana II. Veličastnega. Turški vpadi v tem obdobju niso zajeli vseh slovenskih dežel enakomerno. V 16. stoletju so ogrožali predvsem obrobne slovenske predele, kar je posledica izboljšane obrambe in organizacije obveščanja. Turški vpadi po letu 1526 niso bili tako obsežni in siloviti kot tisti v 15. stoletju.
1522 Aprila so prišli Turki na Kras in Kranjsko popolnoma nepričakovano in našli prebivalstvo nepripravljeno. Vpadli so mimo Podgrada, Prema in Šilentabora v Pivko in v Slavini odpeljali duhovnika od oltarja prav tedaj, ko je bral pasijon. Potem so se obrnili proti Postojni, Cerknici, Ribnici in se prek Kočevja in Kostela vrnili v Bosno. Na Hrvaškem so nesrečno končali, saj jih je napadel ban Ivan Karlović in jih prisilil, da so prepustili večji del plena in večino ujetnikov izpustili.
1523 Tudi to leto so Turki poskrbeli za presenečenje. Prehiteli so deželno vojsko, kajti njene obrambne priprave so se začele šele z začetkom pomladi. Že konec februarja so vpadli na področje Metlike. Napad je bil silovit vendar zaradi zime ni segel naprej na Kranjsko. Padec utrdbe Ostrovice na Hrvaškem je pomenil povečano nevarnost za avstrijske dedne dežele.
1524 Turki so napadli Metliko, a utrjenega mesta niso mogli zavzeti. Oplenili so le okolico. Turške čete so vdrle tudi prek Grobnika do Podgrada. Čedalje bolj jasno je bilo, da hočejo Turki res uničiti Hrvaško, nakar bi prišle na vrsto Kranjska in ostale avstrijske dežele.
1525 Proti koncu leta je zelo verjetno segel turški napad čez kranjsko mejo. Iz Vidma namreč poročajo, da so Turki plenili in požigali po krajih pod Ljubljano.
1526 V množici manjših plenilnih pohodov, ki naj bi olajšali prodor turške vojske proti Ogrski, je bil eden usmerjen tudi na Kras in v Istro. Znano je le to, da so marca bili Turki v nekem kraju med Ljubljano in Gorico. Septembra so Turki vpadli v kostelsko gospostvo. Po bitki pri Mohaču 1526 so Turki pustošili tudi v Prekmurju. Poročilo iz leta 1579 pravi, da so takrat opustošili vas Rankovce.
1527 V tem letu so večkrat prihajala obvestila o nameravanih vpadih Turkov. Bivanje je postalo neznosno zlasti v obmejnih predelih Kranjske, ker so se v tamkajšnje gozdove iz Hrvaške prikradli sicer maloštevilni turški martolozi in vznemirjali domače prebivalstvo. Sprva so se naselili v gozdovih gospostev Poljan in Kočevja, v naslednjih letih pa tudi v okolici Loškega Potoka, na Krasu in pri Ribnici. Maja so Turki vdrli v metliško okolico in jo opustošili, drugi vpad pa se je začel 22. avgusta, ko je preko 4000 Turkov prek Grobnika vdrlo na Kras. Drveli so mimo Ilirske Bistrice, mimo Kamna, požgali Lokve in prišli skoraj do Devina. Pri Trstu jih je napadla tržaška posadka, vendar so jo Turki pobili. Izropali so tabor v Premu, se zaustavili v Senožečah in se s plenom vrnili na Grobniško polje.
1528 Marca so se Turki nenadoma pojavili pred Postojno. Nato so se odpravili proti Šilentaboru. Prek Cerknice so nato udarili na Lož in naprej mimo Snežnika, Blok, Ortneka, Ribnice do Kočevja. 12. marca so prekoračili Kolpo in se s plenom vrnili domov. Nenaden vpad je Turkom uspel tudi 11. junija, ko so pridrli na Kočevsko prav v času procesije in zajeli okoli 1100 ljudi. Napad velikega obsega so izvedli poleti. 8. julija so pri Kostelu vdrli na Kranjsko. Mimo Kočevja, Ribnice, Turjaka in Iga so prišli na Ljubljansko polje. Prekoračili so Savo in pridrli do Dragomlja in Mengša. Glavnina se je utaborila med Šmarjem in Igom in plenila po Dolenjski, okrog Litije, Višnje gore, Stične, Trebnjega in Mirne Peči. Vseh Turkov, ki so napadali, je bilo približno 5000. Takoj, ko je turška vojska zapustila slovensko ozemlje, so se začeli vpadi martolozov, ki so se polastili tabora v Osilnici na Kočevskem, napadli več vasi v okolici Loža in se nato spustili na Kras. Novembra so Turki vdrli pri Metliki in razposlali svoje čete proti Novemu mestu, Hmeljniku, Staremu Gradu, Žužemberku in Šentjerneju. Že naslednji dan so se umaknili zaradi močnega deževja.
1529 Marca naj bi se 500 do 600 Turkov zbralo na Grobniškem polju. Nad 100 turških konjenikov je 10. junija drvelo mimo Kočevja. V tem času je Nikolaj Thurn zbral do 2500 pešcev iz cele dežele v Metliki, da bi zaščitil mejo pred neprestanimi napadi. Nekaj dni pred 30. junijem je okoli 7000 turških konjenikov šlo iz Grobnika proti Metliki, kjer se je Thurn spustil z njimi v boj, a je bil premagan. Turki so se vrnili na Grobniško polje. Konec junija je okoli 400 turških konjenikov ropalo po okolici Kočevja in nagrabilo velik plen. Na povratku so padli v zasedo španskih najemnikov. 10. junija so se v bližini Kočevja spopadli Turki s četami Thurna. 2. septembra so Turki spet vpadli na Kranjsko
1530 Po turškem neuspehu pred Dunajem 1529 je bilo razumljivo, da Turki ob meji ne bodo mirovali. Že na samem začetku leta so se začeli novi vpadi na Hrvaško. Na obrobje Kranjske, na Kočevsko, v ribniško dolino, enkrat vse do Pivke in Cerknice so Turki do junija vpadli kar petkrat. Iz Čedada so 21. julija poročali, da so Turki nedavno izvršili manjši vpad.
1531 V začetku maja so vpadli martolozi v Loški Potok.
1532 2000 do 3000 Turkov je prišlo do Podgrada ter oplenilo Brgudac, Klano, Kastav, Gabrovico, Brezo in še druge kraje v severni Istri. S tem so se maščevali za napad kranjske vojske pod poveljstvom Ivana Püchlerja, ki je konec junija ali v začetku julija vdrla v Bosno. Iz Istre so Turki krenili proti severu in prišli do Pivke.
Ostrino turških vpadov je občutila v tem obdobju tudi Štajerska. Medtem ko so na Kranjsko in Primorsko vpadali predvsem oddelki bosenske vojske in akindžijske čete, je Štajerska doživela napad glavne turške vojske pod sultanovim vodstvom.
Tega leta se je odpravil sultan Sulejman II. z veliko vojsko na drugi pohod proti Dunaju. Pri trdnjavi Kisek na Ogrskem ga je zaustavil Nikola Jurišić z majhno četo. Turško napredovanje je zadržalo brezuspešno obleganje Kiska. Ker se je medtem začelo jesensko deževje, se je sultan odločil za umik. Glavnina turške vojske, ki je štela približno 140.000 mož skupaj s pratežem, s seboj pa je vlekla še 120 topov, se je umikala mimo Gradca proti Lipnici in od tod po stari cesti do Maribora. 16. septembra se je turška vojska utaborila pred Mariborom. Turki so zahtevali prost prehod skozi mesto čez dravski most, kar pa so meščani odklonili. V času, ko je turška vojska čakala na prehod prek Drave, so večji oddelki turških jezdecev ropali po okolici Maribora in Ptuja, vpadli v smeri proti Slovenski Bistrici in Celju ter naredili ogromno škodo. Vrsto manjših krajev so požgali do tal. Sultan je ukazal narediti pontonski most pod mostom prek Drave in turška vojska je prekoračila reko. Turško vojsko je s svojimi konjeniki napadal Hans Püchler. Ko je prišla vsa vojska prek Drave in se utaborila na Ptujskem polju, so most zažgali. Ropali so pod Pohorjem in razdejali nekaj gradov. Utrjenega Ptuja niso napadli, pač pa je trpela ptujska okolica. Turki so požgali naselja v širši okolici mesta.
Sultan se s svojimi oddelki ni dolgo zadrževal pred Ptujem, ampak se je umaknil po blatnih haloških klancih v Vinico na Hrvaškem. Drugi turški oddelki so ropali po Slovenskih Goricah. En del turške vojske je odvihral nad Veliko Nedeljo in Ormož, ki so ga Turki razdejali. Mimo Središča, kjer so pobili ali odpeljali v ujetništvo vse ljudi, ki so jih dosegli, so turške čete prodrle do Varaždina in se združile z glavnino.
Ta veliki pohod, ob katerem so slovenske dežele prvič in zadnjič videle glavnino sultanove vojske, je pomenil hkrati tudi konec obdobja velikih turških vpadov.
1533 Nadvojvoda Ferdinand je sklenil premirje s Turki. S tem premirjem je bila zaključena deset let dolga doba pogostih turških vpadov, ki so prizadeli veliko škodo Beli krajini, Kočevski, Krasu in Istri, dolgotrajne posledice pa je občutila tudi Štajerska.
1536 Tega leta so postali Turki zopet bolj napadalni. Ob veliki noči so pridrli na Kranjsko, ropali so po kostelskem in kočevskem gospostvu. V začetku maja so vpadli na Kras v postojnsko gospostvo.
1539 Jeseni, ko so Turke najmanj pričakovali, so vrdli na Kranjsko. 2. oktrobra so vpadli na kočevsko gospostvo.
1540 Konec septembra so Turki oropali Kostel, Poljane, Kočevje in vse področje tja do Ribnice.
Peto obdobje: 1545-1559
Po letu 1540 so turški vpadi na slovensko ozemlje skoraj popolnoma prenehali. Nadležni so bili martolozi in manjše skupine turških konjenikov, ki so prebivalstvu ob meji povzročali občutek negotovosti. Ti vpadi ne segajo globoko v notranjost slovenskega ozemlja in ne sodijo več v okvir sultanove politike oziroma politike obmejnih begov.
1545 4. aprila je vpadla turška vojska pri Vinici in od tam ropala in požigala vse do Gradca nad Črnomljem in do Metlike.
1546 Skozi Kočevsko je trop turških vojakov odrinil na Kranjsko in pustošil okoli Ribnice in Ortneka. 24. maja so divjali okoli Blok in Nadliška. Že naslednji dan so se vrnili prek Kolpe v Bosno.
1547 V aprilu je številna turška vojska vpadla v deželo pri Metliki in prišla mimo Semiča do Novega mesta ter silno opustošila vse ozemlje.
1559 Zadnji vpad je doživela Kranjska pozimi tega leta. Očitno je bila zima zelo mila in brez snega. 29. januarja so Turki z veliko vojsko vpadli prek Poljan in Kočevja na ribniško področje, odkoder so se že opoldne istega dne odpravili na ropanje proti Cerknici, Planini, Pivki in nato nazaj proti Klani. Po petih dneh ropanja so se vrnili v Bosno.
Po tem napadu so slovenske dežele v naslednjih letih stalno vznemirjala poročila o turškem zbiranju vojske in možnem vpadu. Turkov pa ni bilo več, vendar je strah pred njimi ostal. Težko je reči, ali so Turki vpadli na področja okoli Pivke, Kočevja in Ribnice, Kostela, Poljan in Črnomlja v letih 1570, 1576, 1582, 1584, kajti viri tega direktno ne potrjujejo.
Martološkim napadom se v tem času pridružijo še napadi Vlahov. Bosanski paša Ferhad-beg je leta 1576 najprej ukazal popraviti in utrditi vse zapuščene in uničene utrdbe ob meji. Okrog teh utrdb je naseljeval iz notranjosti velike množice Vlahov, ki so služili kot neredna vojska za napade na sosednje dežele. Kmalu so postali Vlahi zelo velika nevarnost ne samo za Hrvatsko krajino, temveč tudi za Kranjsko, zlasti za Kras in Pivko.
