"Proti zlovesti rase in krvi, ki poveličuje eno raso nad drugo, proti zlovesti razrednega boja in diktature proletariata oznanjamo blagovest miru, pravice in ljubezni ter upamo, da bodo duhovne sile zmagale nad surovimi fizičnimi silami." (prof. Lambert Ehrlich oktobra 1939)
Leta 1924 so si slovenska katoliška študentska društva ustanovila Akademsko zvezo, ki naj bi predstavljala vse organizirane katoliške študente na univerzitetnih volitvah in drugih nastopih. V Akademski zvezi so bila včlanjena naslednja društva: Danica, Zarja, Cirilsko društvo ljubljanskih bogoslovcev, društvo katoliških študentk Savica ter dva maloštevilna kluba - krščanskosocialistični klub Borba in akademski Orel.
Novembra 1931 takratni predsednik Akademske zveze Marjan Dermastia, prikriti član komunistične partije, ni dovolil prof. Lambertu Ehrlichu, da bi odgovoril na ponavljajoče se napade nanj, in tako je Ehrlich z še nekaj študenti protestno zapustil sestanek. Ta peščica je postala jedro novega "Ehrlichovega kroga" iz katerega se je kasneje razvil akademski klub Straža.
Marca 1932 je ta Ehrlichov študentski krog javno nastopil na zborovanju AZ, ko je Franc Casar, član katoliškega študentskega društva Zarja, prebral izjavo Naš manifest, ki jo je podpisalo kar 112 študentov. Celotna izjava:
1. Hočemo, da postane katolištvo osrednja sila in točka našega gledanja, ozračje, v katerem živimo in dihamo.Potem ko je kripto-komunistu Dermasti poteklo predsedstvo AZ (poletni semester 1932), je bil za novega predsednika izvoljen odločno slovensko in nekomunistično usmerjeni študent Ludvik Kolman. Naslednji predsednik je bil Slavko Lokar, eden izmed prvih podpisnikov manifesta. V jeseni 1933 so podpisniki manifesta zmagali tudi v Zarji, ki je jeseni izdalo zbornik V mlade zarje, ki sta ga pripravila Janez Ložar (Slavkov brat) in Ciril Žebot. Spomladi 1934 je tudi študentsko društvo Danica izdalo podoben zbornik Povsod Boga!. Tako ni bilo več možnosti za obstanek komunistične celice v tem okolju. Infiltrirani komunisti so ta društva naglo zapuščali. Komunisti so obvladovali samo še Borbo, ki pa je bila novembra 1933 prepovedana.
2. Hočemo nov, pravičen družabni red na temelju večnih resnic krščanstva. Sprejemamo smernice papeških okrožnic in smatramo za prvi pogoj socialne obnove duhovno obnovo.
3. Hočemo močno katoliško akademsko organizacijo slonečo na verski poglobitvi, trdni disciplini, medsebojnem zaupanju ter zavesti odgovornosti pred lastnim narodom.
Odpraviti hočemo negativno nergačenje in se navdušiti za aktivni optimizem. Prostovoljno in z ljubeznijo hočemo priznavati avtoriteto Cerkve in njenega zastopnika.
4. Slovenska narodnost nam je vrednota, ki nam je nobena sila ne more odvzeti.
5. V Jugoslaviji gledamo svojo domovino kot legalni okvir za legalni in svetni red.
V letih od 1932 do 1939 so bili z izjemo poletnega semestra 1934 in zimskega semestra 1935/36 vsi predsedniki AZ iz kroga profesorja Ehrlicha. Študentje iz Ehrlichovega kroga so bili zelo delavni v društvih in v odboru Akademske zveze. Odkar je leta 1934 Tone Tepež iz Ehrlichovega kroga postal predsednik Slovenske dijaške zveze, prof. Ehrlich pa njen duhovni vodja, so se Stražarji posvečali tudi razvoju te skupne organizacije slovenskih študentov in srednješolcev.
Kot protiutež tisku Komunistične partije se je Ehrlichovo študentsko jedro preosnovalo v uredniški konzorcij, ki je začel v jeseni 1934 izdajati štirinajstdnevnik Straža v viharju. List je leta 1936 postal tednik in je kot tak redno izhajal; zadnja številka je izšla 4. aprila 1941, dva dni pred nemškim napadom. Okoli tega tednika je bilo leta 1937 ustanovljeno in na univerzi registrirano novo katoliško študentsko društvo Straža. Duhovni svetovalec novega študentskega društva kakor tudi obnovljene Slovenske dijaške zveze je postal prof. Ehrlich.
Akademski klub Straža je namen svojega obstoja in delovanja izrazil v naslednjih členih svojih pravil:
1. Družiti slovenske katoliške akademike, jih vzgajati v dobre katoličane, ki bodo pod vodstvom od škofa določenega cerkvenega zastopnika študirali verska vprašanja, gojili praktično versko življenje ter širili idejo Kristusa Kralja na univerzi in med slovenskim narodom. V vseh vprašanjih verskega in moralnega značaja odloča cerkveni zastopnik.Stražarsko gibanje je bilo zasidrano v katoliškem krščanstvu na obeh njegovih ravneh: na eni strani na veri v večno življenje, na drugi pa na nauku o naravnih razmerjih med ljudmi v tostranski družbi. Zavzemalo se je za solidarizem in organsko pojmovanje družbe v nasprotju z liberalistično-kapitalističnim poveličevanjem osebne tekmovalnosti na eni strani in marksistične neizprosnosti "razrednega boja" kot osnovnega gibala zgodovine na drugi strani. Prof. Ehrlich je posebej poudarjal, da se morejo v slovenskem prostoru naravni medčloveški odnosi uspešno razvijati le na osnovah slovenske narodne biti kot zgodovinsko oblikovane naravne podstati, na kateri sta se razvili omika in kultura Slovencev s svojimi posebnimi značilnostmi. O le-teh so nenehno pričevali bližnji in daljni predstavniki in verniki katoliške Cerkve na Slovenskem, vključno globoko krščanski in zavestno slovenski predstavniki protestantske reformacije na Slovenskem.
2. Poleg verske misli v kar največji meri gojiti slovensko narodno misel s študijem slovenskega izročila, slovenske narodne zgodovine, slovenskega slovstva, vprašanja narodnih manjšin, izseljeništva, slovenskih socialnih in gospodarskih vprašanj ter sploh aktualnih slovenskih problemov
3. Gojiti intenzivni študij socialnega vprašanja s posebnim ozirom na načela modernih papeških socialnih in gospodarskih okrožnic ter se pripravljati na prepotrebno delo radikalne družbene preureditve.
4. Gojiti ideal prave demokracije ter voditi idejno borbo proti vsem oblikam totalitarizma od desničarskih avtoritarnih sistemov do brezbožnega komunizma.
5. Zanimati se za vsa druga aktualna vprašanja in jih preučevati v luči katoliških verskih in moralnih načel.
6. Vsak član smatra svoj poklicni študij za svojo prvenstveno dolžnost, kateri podreja vse svoje delo. Stremeti mora za tem, da bo lastnim sposobnostim izbrano stroko brezhibno obvladal ne le v strokovno-tehničnem pogledu, marveč da bo uveljavljal katoliška načela tudi v svojem poklicnem delu v smislu modernega socialnega apostolata in bo s tem tudi podpiral delo Katoliške akcije.
V desetletju pred drugo svetovno vojno je Ehrlich novemu rodu slovenskih študentov z višarskih vrhov odkrival podobo Slovenije kot stičišča treh evropskih kultur, ki so sooblikovale pestri narodni značaj Slovencev. Poudarjal je Slovenijo kot križišče železnic in cest med zahodno, srednjo in jugovzhodno Evropo ter kot zaokrožen gospodarski prostor v neposrednem zaledju Trsta, ki je bil do prve svetovne vojne zbirna točka pomorske trgovine za velik del osrednje evropske celine.
Na teh osnovah so bili študentje v začetnem Ehrlichovem krogu dejavni v odporu proti unitaristični Aleksandrovi diktaturi. Iz tega razloga se Stražarji (z izjemo starejšega Franca Casarja, ki je na željo dr. Korošca postal pomočnik dr. Kulovca v tajništvu slovenske veje JRZ) niso udejstvovali v političnem okviru JRZ. Od vsega začetka je sicer Stražarje, oz. pred tem študente iz Ehrlichovega kroga, podpiral Anton Korošec, Ehrlichov dober prijatelj.
Straža je bila od predvojnih katoliških društev na ljubljanski univerzi najmočnejša. Poleg nje sta obstajali še Zarja in Mladci Kristusa Kralja. Ti so bili kot srednješolska organizacija Katoliške akcije ustanovljeni že julija 1933, abiturienti iz vrst Mladcev pa so začeli bolj zaznavno prihajati na univerzo leta 1935. Narodni odbor Katoliške akcije, ki po besedah Žebota že delujočim krščanskosocialnim društvom ni bil naklonjen, je po novih pravilih iz leta 1936/37 za svojo lastno organizacijo priznaval le Mladce, tudi na univerzi. Ehrlichov krog je takrat tudi prenehal biti enota Katoliške akcije (kot ti. Mihaelova skupina je bil namreč pred tem njena samostojna vseučiliščna enota).
Mladci so se zavzemali da bi tradicionalna krščanskosocialna študentska društva na univerzi po fakultetah preuredili v ti. stanovska združenja. Ta "stanovska" društva po mnenju Stražarjev niso bila v ničemer podobna v okrožnici Quadragesimo anno svetovanemu sodelovanju zastopnikov samostojnih podjetniških in delavskih združenj v skupnih javnopravnih korporacijah (ordines) po gospodarskih panogah, v katerih naj bi samostojni podjetniki in neodvisni delavci, organizirani v ločenih sindikatih, namesto marksističnega "razrednega boja" organizirano sodelovali kot skupen stan v medsebojno korist in skupno blaginjo. Straža je tako zavrnila takšno preureditev in ostala splošno študentsko društvo s člani z vseh fakultet univerze. Stražarji so bili mnenja, da fakultetno "stanovstvo" teži k drobljenju akademskega občestva, kakor da bi le-to bilo samo skupek posameznih strok.
Stražarji in predvsem njihov duhovni vodja prof. Ehrlich so imeli velike zasluge, da se na univerzi ni razširila marksistična kuga. Ehrlich je katoliškim študentom pojasnjeval miselno zablodo dialektično-materialistične filozofije marksizma kot podlage partijske ideologije, kruto resničnost sovjetskega marksizma-leninizma in prikrivano strategijo moskovskega komunističnega vodstva in njegovo zvijačno taktiko v deželah izven Sovjetske zveze.
Število članov Komunistične partije v medvojnem času ni bilo znano. Po vojni so komunisti sami priznali, da je bilo število včlanjenih komunistov na predvojni univerzi še manjše, kot so takrat mislili Stražarji. Režimski zgodovinar dr. Metod Mikuž navaja, da je bilo v obdobju 1934-1937 na slovenski univerzi le okrog 15 članov KP, v zadnjih predvojnih letih pa komaj nekaj na 40. V isti knjigi Mikuž piše, da je bila to "najmočnejša partijska celica v Sloveniji".
Vpliv predvojne KP je bil v njihovi taktiki, da v različna društva vtihotapi svoje člane, društva oslabi in, če je mogoče, osvoji. To taktiko je komunistom po Žebotovem mnenju olajšala nazorska trhlost in družbeno-filozofska praznina društev kot je bil Triglav in miselna meglenost naslednikov Križarjev.
Nastanek Ehrlichovega kroga, Straže v viharju in kasneje Straže so bili odločilni dejavniki v uspešnem predvojnem razkrivanju in boju proti marksističnemu rovarjenju in varanju na univerzi, v revijah in založbah. Ehrlichov krog je spretno prepoznal marksistične liste in revije na univerzi, kot so jih 25 let po vojni potrdili režimski zgodovinarji. Komunisti so se pred vojno seveda sprenevedali in tožili Stražarje, da hočejo začeti kulturni boj. Po besedah Cirila Žebota je "prikrivano komunistično vodstvo prof. Ehrlicha in akademski klub Straža tako edinstveno mrzilo, da je svoj nepomirljivi srd do Straže in nekdanjih Stražarjev vžgalo v partijski kolektivni spomin." Kardelj naj bi med vojno osebno naročil umor prof. Ehrlicha in lastnoročno pisal Zdenki Kidrič naročila in navodila za nadaljnje umore Stražarjev.
Stražarji so bili redno na tekočem o spreminjajočih se partijskih geslih in taktiki. Ehrlich jim je, kot že rečeno, s svojim bogatim znanjem pomagal odkrivati prave namene in manj opazne učinke podtalnega partijskega delovanja. Že od začetnih napetosti na slovenski univerzi kmalu po uvedbi šestojanuarske diktature so študentje iz Ehrlichovega kroga skrbno zasledovali partijska navodila in prebirali francoske in švicarske vire o notranjih dogajanjih v Sovjetski zvezi in o mednarodnih mrežah Kominterne. Tako so kmalu po okupaciji spoznali, da je komunistična partija že na delu, da bi okupacijo in razkosanje Slovenije izrabila za svoje namene.
Po okupaciji so študentje iz predvojne Straže in SDZ sklenili, da se ne bodo pustili ustrahovati ne od okupatorjev, ne od komunistov. Držali so se zaveze proti denuncianstvu, v skladu z ravnanjem dr. Natlačena, ki je kot ban dal na dan nemškega napada uničiti uradne sezname članov nezakonite KPS. Zaradi te navezanost na razglas proti denuncianstvu se komunisti tudi niso ustrašili ultimata Stražarjev, da bo Straža v primeru, da OF izvede samo še en atentat na Slovenca, pred slovensko javnostjo razgrnila seznam petnajstih voditeljev komunistične OF. Velja tudi omeniti, da so Stražarji zaustavljali in zasliševali poznane jim komuniste, da bi odkrili nasilniško mrežo VOS, popolnoma brez sodelovanja z Italijani. Vsakega komunista so po zaslišanju izpustili, do spremembe je prišlo šele pozno poleti oz. jeseni 1942, ko so po ljubljanski pokrajini nastale samoobrambne enote (Vaške straže).
V času italijanske okupacije je bilo v internacijo odpeljanih veliko študentov in dijakov iz Straže in SDZ. Ehrlich je nasprotoval fašizaciji in italijanizaciji. V sestavku Slovenski problem je opozarjal, da uvedba mladinske fašistične organizacije GIL, fašistični pozdrav po uradih in šolah ter opuščanje slovenščine v uradnem poslovanju kažejo na to, da se italijanske oblasti ne držijo avtonomnega statuta za Ljubljansko pokrajino.
Na veliko razočaranje Erhlicha in Stražarjev je Narodni svet za Slovenijo z Natlačnom na čelu zavrnil predlog Ehrlicha, da bi podtalno uveljavili slovensko vrhovno oblast, češ da bi le-ta ne samo izzvala zasedbeni sili, temveč bi pomenila tudi zanikanje kontinuitete predvojne kraljevine Jugoslavije. NSS se je naslanjal na jugoslovansko vlado, ki se nahaja "nekje pri zaveznikih". Za Ehrlicha je bila podtalna obnovljena narodna oblast v razkosani Sloveniji poglavitnega pomena v tem, da bi čimprej miselno in čustveno povezala vse Slovence za jasen slovenski osvobodilni cilj. Po njegovem se ne bi smelo čakati na kdaj, kako in s čim se bo v tujini oglasila šibka begunska vlada. Med tem čakanjem bi mogli zamuditi domači slovenski trenutek.
Ehrlich je menil, da možnih udeležencev nikakor ne manjka, še posebej mladih ljudi iz študentskih in dijaških združenj, iz telovadnih in športnih društev in drugih, ki so sposobni in voljni, da se pod predstavniško avtoriteto podtalno obnovljenega slovenskega državnega vodstva urejeno vključijo v primerno podtalno mrežo pod strokovnim poveljstvom s strogimi pravili. Potrebna je le jasna politična odločitev in hitra vzpostavitev vodstvenega ustroja. Natlačenu je predlagal, da naj že takoj v začetku pritegnejo Franca Casarja, ki bi skupaj z inž. Tonetom Tepežem znal hitro vključiti predane in zanesljive Stražarje in člane SDZ.
V slovenskem političnem vodstvu predlog ni bil sprejet, predvsem zaradi njihove bojazni da "ne bi bil izvedljiv" in njihove nepripravljenosti. Natlačena so skrbele tudi posledice za "azilsko usodo" Ljubljanske pokrajine. (V težkem obdobju je resnici na ljubo italijanska oblast slovenskim beguncem pod nacističnim preganjanjem šla bolj na roko, kot bi mogli pričakovati). Ehrlichov predlog je tako ostal le še tragičen spomin slovenske narodnopolitične zasnove, ki ji ni bilo dano, da bi zaživela, ko je nastopil njen enkratni zgodovinski trenutek. Tako je v sklopu druge svetovne vojne ne le usoda zasedene Slovenije, temveč tudi bodočnost slovenskega naroda po končani vojni ostala v neslovenskih rokah, nemških in italijanskih, kmalu pa še kominternskih. Pri NSS so čakali, da se oglasi begunska vlada. Dr. Miha Krek se je oglasil šele jeseni 1941, ko je OF že začela s terorjem nad slovenskim narodom in z izvajanjem svoje podtalne oblasti.
Ker predvojni politični predstavniki v zasedeni Sloveniji niso hoteli izvesti Ehrlichovega predloga za podtalno obnovitev slovenske vrhovne oblasti, je prof. Ehrlich poskušal pomagati slovenskim zastopnikom pri zahodnih zaveznikih, da bi se potegovali za povojno Zedinjeno Slovenijo v širšem okviru transverzalne ("vmesne") Evrope med nemškim Zahodom in ruskim Vzhodom (os Gdansk-Varšava-Praga-Bratislava-Dunaj-Ljubljana-Zagreb-Beograd-Solun). Po Ehrlichovi smrti je Ciril Žebot pod psevdonimom Borut Bober v anonimnem sodelovanju z inž. Janezom Ložarjem in s tehnično pomočjo prijateljev v Straži v nekaj izvodih razmnožil podtalno knjigo Narod sredi Evrope (Ljubljana 1942).
Stražarji so aktivno sodelovali v boju proti boljševiški revoluciji na Slovenskem. 60% Stražarjev, vključno z njihovim duhovnim voditeljem Ehrlichom, je med vojno padlo za svojo domovino.
...Ko so padale na ljubljanskih ulicah pod bratomornimi streli OF številne žrtve, Straža ni omahovala. Položaj je bil brezupen, narod popolnoma brez obrambe. Profesor Ehrlich je tedaj, ko so nekateri predlagali študijski umik v Italijo, dejal: 'Mi pa mislimo, da se ne smemo umakniti.' In tako se je zgodilo. Ehrlichovi akademiki so vedeli, za kaj se bore, in je to svojo vero vsakdo znal posredovati tudi tovarišem na položaju. Odtod tudi veliki uspehi vaških straž in domobrancev. Odtod tudi strahotna hekatomba - okrog 60% mrtvih, žrtev revolucije, ki je med Slovenci zagrešila ne le bratomor, temveč tudi rodomor.
60% mrtvih Stražarjev s svojim voditeljem, svetniškim duhovnikom profesorjem Lambertom Ehrlichom na čelu, ki so padali na prednji straži obrambne linije slovenstva in vere, mora postati vsem Slovencem sveta relikvija in simbol tudi vseh ostalih žrtev, ki so sledile njihovemu zgledu. Dolžnost vseh Slovencev mora biti, da se za našo zgodovino ta tragedija ohranja s tisto pieteto, s katero se je v grški zgodovini ohranil spomin mrtvih v Termopilah.
Slovenskemu narodu, ki na posledicah strahotne revolucije še danes krvavi iz neštetih ran, seveda ne moremo želeti ali pripravljati niti za bližnjo niti za daljno bodočnost podobne krvave preizkušnje. Rešil pa se bo, če bo sposoben v svojem mladem rodu obnoviti kremenite značaje po zgledu svojih prednikov. Poglobitev verskega življenja in izostritev narodnega čutenja sta bistveni prvini, iz katerih se lahko formira kremenit značaj. K temu se pridruži intenzivno delo in študij.
Stražarji so se vzgajali v "Izbi" ob vsakdanji molitvi rožnega venca ob sedmih zvečer. Vzgajali so se ob vsakoletnem praznovanju Tomaževega dne, 7. marca. Uspeh vsakoletnega dela, pa je prikazal njihov vsakoletni praznik, binkoštni ponedeljek. Udeležba pri vsakdanji maši ni bila obvezna, toda malokdo jo je opuščal. Vsako leto so bile običajne tridnevne duhovne vaje. Strokovno delo se je vršilo v ožjih krožkih, enako delo pri tedniku Straža v viharju, ki je v načelnih člankih objavljal za širšo javnost k vsem važnim problemom izkristalizirano kolektivno mnenje skupine. Člani, ki so imeli službe ali druge dohodke, so v skupno blagajno prispevali mesečno 10%.
Samo to? Da, samo to! Vse drugo so naravni sadovi tega, tudi spontana odločitev za darovanje življenja.
Prinašamo ta primer Straže, ker je bil njen voditelj slovenski mučenec Lambert Ehrlich eden najodličnejših mož, ki nam jih je dala Koroška, ne izključujemo pa seveda s tem drugih junaških fantov in mož iz tiste dobe, ki so med prvimi vstajali v odpor proti komunistični OF in postavljali temelje, na katerih so zrastle Vaške straže in Slovensko domobranstvo.
(Najverjetneje napisal inž. Janez Ložar, eden prvih študentov v prvotnem krogu prof. Ehrlicha.)
Vir: Ciril Žebot: Neminljiva Slovenija: spomini in spoznanja iz razdobja sedemdesetih let od Majniške deklaracije. Ljubljana: Magellan, 1990, 50-51, 65-69, 83-85, 91-95, 108-109, 115, 206-215, 221-228, 258, 265, 280-281.
Straži oz. reviji Straža v viharju se med drugim večkrat očita "simpatiziranje s fašizmom", "antisemitizem", ipd. Povzel bom prispevek Adreja Vovka v Ehrlichovem simpoziju, ki ovrže nekatere ideološke sodbe, kakor tudi predstavi nekatera temeljna stališča Stražarjev:
Svoja stališča so Stražarji izrazili v reviji Straža v viharju, ki so jo med drugim urejali Ciril Žebot, Matej Poštuvan, Josip Rakovec, Vinko Beličič, Rudolf Čuješ, Z. in Jože Natek in Anton Lopovšek. V glavnem so opozarjali na možnosti katoliške alternativne državne oblike in zavračali kapitalizem, komunizem, fašizem in nacionalsocializem. Veliko pozornost so posvečali takrat aktualnim ideologijam, predvsem liberalnemu kapitalizmu in radikalnimi gibanji, ki so v veliki meri pomenila njegovo kritiko, ter razmerju med njimi. Zelo so bili odločni v svojem antikomunizmu, saj so borbo proti komunizmu smatrali kot nujno samoobrambo vsakega naroda, oz. kot narodno dolžnost. Menili so, da ima komunizem v času, v katerem so živeli, lahko pot in da se mu marsikdo pridruži samo iz nezadovoljstva, ne da bi vedel, kaj komunizem pravzaprav hoče. V članku Kritike kapitalizma so primerjali komunizem in fašizem kot dve kritiki kapitalizma, ter prišli do zaključka, da je komunizem utopičen, medtem ko je fašizem realnejši, če ga pojmujemo kot etatistično pojmovanje države, ki je sam sebi namen, a ostaja le na pol poti. Nasproti obema so postavili kritiko neimenovanih katoliških sociologov, ki ne jemlje kapitalizma "kot zgolj gospodarski problem, ampak ga zajema v celoti z družbenega stališča in ima tako ugoden položaj, da ne ostane pri kritiki posledic sistema, ampak lahko kritizira njegove osnove, iz katerih izvira vse zlo." Temelj prave kritike kapitalizma po njihovem izhaja iz dveh resnic: gospodarstvo je sredstvo za človeško življenje, ne sme pa biti njegov namen in tudi ne sme biti ovira pri stremljenju za prvim človekovim namenom - dosego blaženosti v posmrtnem življenju; nravnost je obvezna za vse človekovo delovanje, tudi za gospodarstvo, ki jo mora vedno upoštevati. Katoliška sociologija zato zgodovinsko dani kapitalizem odklanja in zavrača, ker da je njegov svetovnonazorski temelj (naturalizem, liberalizem) s svetovnonazorskega in družabnega stališča zgrešen, ker je gospodarstvo postalo namesto sredstva namen in cilj človeškega življenja, ker je kapitalizem iz gospodarstva izrinil nravnost in jo v svojem delovanju tepta. Ugotavljali so, da je reforma družbenega reda potrebna, biti mora radikalna in iti do konca do svetovnonazorskih temeljev, zajeti pa mora predvsem tudi mišljenje ljudi. "Novi družabni in nov gospodarski red je nemogoč brez novega človeka."
V obsežnem članku Rumeno rdeča alianca o komunizmu, kapitalizmu, judovstvu in prostozidarstvu so zavrnili kritike, češ da Straža v viharju vodi boj proti komunizmu, ne vidi pa kapitalizma. V prispevku je zato predstaviljen tedanji položaj "na svetovnem bojišču" in odnosi med "kapitalizmom" (izraz je v navednicah, saj naj ne bi več označeval točno tega, kar naj bi predstavljal) in komunizmom. Straža v viharju ugotavlja, da kapitalizem v prvotnem pomenu in prvotnih liberalnogospodarskih oblikah ne obstaja več, ostal pa naj bi kapitalistični duh, ki pa ne more doseči praktične uresničitve, ker da je ves zahodni in kolonialni kapital "že davno zaseden in železno vključen v internacionalnem, brezosebnem akcijskem sistemu, ki ga brezpogojno obvladuje še trdnejše organizirana in zavarovana maloštevilna druščina veleakcionarjev in še ožja oligarhija finančnih 'kraljev'." Takšna naj bi bila struktura modernega velekapitalizma, ki vlada gospodarsko in socialno življenje evropskega zahoda, Amerike in kolonialnih dežel, ki jo označi kot rumeni kapital. Pisec se potem začne ukvarjati s SSSR, kot "takozvanega 100% nasprotnika kapitalizma", v kateri se je kapital skoncentriral v popolni oblasti maloštevilnih nosilcev boljševiške diktature. To poimenuje kot rdeči kapital, ki hoče vladati na dva načina: v SSSR direktno po "državnokapitalističnem gospodarskem sistemu", ki je vrgel vse ljudi v mezdno razmerje do "države", zaradi česar lahko ta po državno absolutističnem sistemu sovjetske oligarhije "dekretira" okrutne oblike kot so prisilno delo, kazenska taborišča in stahanovstvo, zunaj SSSR pa indirektno "po svojih ambasadorjih in z njihovimi bianco čeki pod vodstvom g. Litwinovega ter po fino stkani mreži kominterne." Odnosi med rumeno in rdečo interesno sfero naj bi obstajali na podoben dvojni način. Tako iz bančnih tressorjev rumenega zahoda (pisec izpostavi Francijo in Anglijo, "dedni deželi prostozidarstva") priteče v rdečo SSSR zlato, kadar ga tam potrebujejo za industrijo in vojno tehniko. "Najpopolnejši izraz te prevare je rumeno-rdeča alianca za uničenje krščanske kulture in morale potom izgladovanja in usužnjenja narodov v vezi rumeno-akcijskega in sovjetsko-oligarhičnega gospodarskega tiranizma." Do te skupne fronte naj bi po mnenju avtorja prišlo, ker naj bi obe obliki kapitala združil isti židovski duh. Ta zveza naj bi bila prvi resni poskus uresničenja (židovskega) cilja doseči absolutno gospostvo judaizma nad vsemi narodi in predeli sveta. Avtor ostro poudarja, da je "židovski satanizem, ki je ubil Kristusa Odrešenika začel svojo svetovno misijo kot krošnjar, trgovec, kapitalist, bankir veleakcionar, lastnik časoposnih koncernov, kot monopolni faktor kinoindustrije, kot vladar knjigotrštva, dosegel pa kot rdeči revolucionar". Rdeči sistem naj bi bil tako popolna oblika realiziranega židovskega gospostva, rumeni sistem pod vodstvom masonerije pa predstopnja. To naj bi bil pravi smisel "rumeno-rdeče aliance"; v tem času naj bi bila dilema sveta le satanizem ali krščanstvo.
V Straži v viharju so leta 1936 veliko pozornost posvetili nastajanju takrat zelo modernih ljudskih front. V petih nadaljevanjih je bil objavljen članek Fronta Moskve. Naglaševali so, da se za temi frontami skrivajo hlapci rdeče moskovske internacionale in tudi mednarodno židovstvo, ki da hoče igrati v dneh, v katerih se bo odločila usoda Evrope, vodilno vlogo. Taktika ljudskih front je taktika trojanskega konja; komunizem naj bi se tako za nekaj časa popolnoma preoblekel, razen v Španiji, kjer so bile razmere dovolj zrele in kjer se je razkrila komunistična brezbožna in protiverska ostrina.
V kontekstu pisanja o ljudskih frontah v Evropi so se dotaknili tudi razmer v Sloveniji in svarili pred komunizmom, ki da je na delu povsod. Z njim se ne da opraviti z razumom, saj ne izvira samo iz ekonomskih osnov, "ampak tudi iz onega demonstva, ki se je Bogu uprl." Zmago nad komunizmom je mogoče doseči le z ustvarjanjem novih naravnih socialnih odnosov in s preureditvijo obstoječega lastninskega reda, saj bi se tako zrušilo vsako psihološko opravičenje komunistične akcije. Po njihovem je zatiranje komunizma v državi, ki se za socialne pravice ne zavzema, brezkončen perpetuum mobile, medtem ko ga lahko v socialno urejeni državi zlahka uničiš." V protikomunistični fronti morata sodelovati Cerkev in država. V nadaljevanju naštevajo države, v katerih so se po njihovem oblikovale močne protikomunistične fronte. Predvsem so se ukvarjali s špansko državljansko vojno, ki so jo označili kot versko vojno.
Ob predlogu nove irske ustave je bil v Straži v viharju objavljen pomembni načelni prispevek, objavljen marca 1937. Pisec začenja z ugotovitvami, da v tem času v Evropi mnoge kristjane prevzemata groza in občutek nemoči, saj na fronti niso več kristjani proti nekristjanom, temveč nekristjani proti nekristjanom (Nemčija proti Rusiji, Hitler proti Stalinu). "Ni več nobene krščanske državne sile, staro krščansko Evropo je združil kompromis z liberalizmom." Reakcija na komunizem, proti kateremu se liberalne države niso hotele postaviti s silo, ampak so mu celo odprle svoja vrata, je neizbežno prešel v gibanja, ki jih marksistični žargon kratko imenuje z enotnim nazivom 'fašizem'. Pisec jasno poudari, da v teh gibanjih ne vidijo zdravih osnov, ki bi jih uvrščala v "krščanski politični krog", hkrati pa ugotavlja, da na političnem področju krščanstvo ni bilo kos uveljavljanju komunizma, zato so to nalogo morali prevzeti drugi (tako se je k dobremu vrinilo zlo). Opozorja na protikrščansko gonjo v Nemčiji in upa, da bo Nemčija končno uvidela, da se brezbožnega komunizma ne da zamenjati s poganskim rasizmom, temveč je deželo potrebno pripraviti na "krščansko družbeno prenovo." Italija naj bi to vedno bolj razumela. 'Fašizem' pisec opiše kot vihar, brez katerega bi se dežele, v katerih se je pojavil, zaradi vpliva liberalizma težko rešile komunizma, kjer pa le-ta ni imel vpliva, pa je bilo vdor komunizma moč ustaviti brez nacionalistično in imperialistično usmerjenega 'fašizma'. Opozarja na države, ki kažejo pot iz liberalizma v novi krščanski vek: Portugalska, kateri naj bi sledila Avstrija, in Irska s svojo ustavo, ki se "začne in zaključi z Bogom". Te države naj bi bile evropske moderne krščanske države.
Zavračanje komunizma, fašizma in nacionalsocializma so Stražarji še velikokrat jasno izrazili. Tako kritizirajo sovjetsko državo, ki ima otroka za svojo last in ga od mladosti komunistično vzgaja, in Hitlerjevo državo, ki vzgaja svojo šolsko mladino v duhu plemenskega in rasnega fanatizma, pod krinko čistega germanstva pa načrtno goji sovraštvo do krščanstva in Cerkve. V članku Evangelij rase in krvi je objavljena analiza Hitlerjevih idej. Strnjeno so prikazane njegove glavne teze: kri kot absolutna vrednota, mešanje krvi kot največje zlo, kult nacije in vodje, družina, ki je samo sredstvo za ohranitev rase, itd. Nacionalsocializem pisec obtožuje, da utira pot novemu poganstvu, ki ne trpi zraven sebe Boga. V zaključku prispevka je naglašeno, da katoličani zavračajo "rasni evangelij", ne zanikajo pa narodnosti, ki zavzema visoko mesto.
Obsodbo nacizma najdemo tudi v prispevku, ki je sicer posvečen koncu Avstrije. V njem kritizirajo napake Avstrije, predvsem njen odnos do koroških Slovencev. Pri kritikah nacizma se pisec sklicuje na papeževo okrožnico, da Nemčija na svojih tleh podira temelje krščanstva. Zaključi z mislijo, da imajo Slovenci edinstven položaj na križišču italijanske, nemške in slovanske kulturne in politične sfere ter da jih je božja Previdnost rešila objema tujih kultur in jim pripravila dom v Jugoslaviji, kjer naj bi bila slovenska kultura rešena. Obsodbe nacističnega režima najdemo tudi kasneje leta 1938, ko Straža v viharju poudarja, da Cerkev ni ne zaveznik komunizma, kakor tudi ne kapitalizma, "pa tudi ne onega materialističnega totalitarnega pojmovanja države, ki ga na splošno s fašizmom označujejo." Zavrača "zmoto poganskega oboževanja surove sile, zmoto oboževanja nasilja, ambicije, brezbožnosti in sovraštva."
Po padcu Češkoslovaške so Stražarji zapisali, da jih izginotje države Čehov in Slovakov kot Slovane neizmerno boli, hkrati pa so se dotaknili kampanje proti Tisu in Slovakom kot 'katoliškim' izdajalcev Čehov, ki naj bi bila prav tako zlobna, "kakor če bi zameril človeku, da je skočil skoz okno goreče hiše, da bi si vsaj rešil življenje, čeprav si pri skoku polomi ude." Članek poudari "materializem, husitstvo, protikatoliško hujskanje Čehov proti Cerkvi, proti Slovakom", zaključi pa z mislijo, da si v luči božje Previdnosti in Pravičnosti lahko mislimo, da Bog kaznuje grehe čeških prostozidarskih državnikov.
Veliko pozornosti je bilo deležno sovjetskonemško paktiranje ob oncu leta 1939. V trenutku velikih odločitev naj bi se "rdeča zvezda družila s kljukastim križem", obstajata pa dve fronti, pri čemer je druga "krščanska fronta svobodne vesti in dostojanstva, fronta ki priznava Kristusa Kralja." Pisec napade tudi slovensko liberalno levičarstvo, ki naj ne bi skrivalo svojih simpatij do "Sovjetije" ter nadaljuje, da se je v eni noči dokončno razkrinkalo neslovanstvo "slovanskega zaščitnika". Nemškosovjetsko razkosanje Poljske ožigosa kot izdajo slovanske solidarnosti. Tega dogodka se dotika tudi članek Beseda duhovnika, ki ga je očitno napisal prof. Ehrlich, v katerem ta opozarja, da sta v tem letu izginili dve slovanski državi in da sta dve protikrščanski sili podrli vmesni zid katoliških držav.
Glede zavračanja judovstva zasledimo v Straži v viharju še misli, da so se v Jugoslaviji "kakor mačka vrele kaže" izogibali jedra židovskega vprašanja. Straža v viharju je objavila obsežno analizo deleža Judov v posameznih panogah jugoslovanskega gospodarstva, s poudarkom na negativnih podatkih. V članku Židovsko vprašanje se pisec sklicuje na Talmud, s katerim dokazuje, da naj bi Judje naglašali premoč nad Nejudi. Judom naj bi bila dovoljena vsa sredstva za pridobitev premoženjskih in drugih prednosti pred Nejudi, noben Jud v sodnem sporu Juda z Nejudom ne bi smel pričati v Nejudovo korist, če to prekrši, ga zadene izobčenje, Judinji sme v soboto nuditi pomoč pri porodu, Nejudinji pa ne, da se ne oskruni sobote, da je judovskemu najditelju dovoljeno obdržati najdeno stvar Nejuda ipd. Hkrati pa so stražarji v Straži v viharju obsojali sodobni, zlasti nacistični antisemitizem. V članku Preganjanje judovstva poskuša avtor pojasniti njegove vzroke. Po njegovem je v očeh nacionalistične miselnosti judovstvo tujek, ki ga hoče izločiti, drugi temeljni vzrok preganjanja Judov pa je svetovnonazorski. Naglasil je, da Judje izpovedujejo transcendentalno, Božje razodeto religijo, v duhu s kristjani skupne Stare zaveze. Temu Božjemu razodetju pa nasprotuje rasna teorija o krvnem plemstvu modernih izvoljenih narodov, po kateri obstajajo čista in nečista plemena. Ob tem pisec jasno izrazi mnenje, da je ta domneva brez znanstvene podlage. Iz tega nacionalnega napuha je po avtorjevih besedah razumljivo, da pristaši krvne religije in rasne teorije istočasno sovražijo in preganjajo tako krščanstvo kot judovstvo, saj oboje v bistvu nasprotuje "njihovemu pojmovanju čistega rasizma in krvnega nacionalnega plemstva, njihov goli naturalizem in animalnost proti transcendentalni religiji." Ob tem ugotovi še, da je po drugi strani ironija, da je "narodni socializem s svojim naukom o izvoljenem narodu in predestiniranem germanskem plemenu hote ali nehote dedič miselnosti judovskega naroda", in naj bi si tako prisvojih ideologijo, ki jo v drugem narodu tako sovraži.
Vir: Andrej Vovko - Stališča Straže v viharju do nekaterih sodobnih vprašanj. Ehrlichov simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba, 2002, 221-233.
Povzel bom še prispevek Borisa Mlakarja o delovanju stražarjev med drugo svetovno vojno:
Ob resnih znakih, da se bo Jugoslavija zapletla v vojni spopad, se ravnanje stražarjev ni razlikovalo od obnašanja večine drugih akademskih skupin, tako drugih katoliških kot liberalnih in levičarskih. Tudi oni so sodelovali v demonstracijah 27. marca 1941 in tudi oni so se vključevali v prostovoljne enote, katerih prizadevanja pa so se hitro klavrno zaključila. Posamezni stražarji so bili tudi mobilizirani. Ehrlich naj bi kot strokovnjak za slovensko mejo z vsem potrebnim gradivom odšel z vlado v inozemstvo, a je tudi zanj zmanjkalo prostora na vladnih letalih oz. britanski podmornici. Potrebno je dodati, da je bila Straža resda akademsko (študentsko) gibanje, toda glede na skoraj desetletje razvoja, ki je bilo že za njo, leta 1941 stražarji niso bili več samo študentje.
Kar zadeva samo vojno dobo 1941-1945, moramo ločiti vsaj dvoje obdobij v delovanju stražarjev: najprej prvo leto 1941/42, ko je še živel in jih vodil prof. Ehrlich, in nato kot drugo obdobje preostala tri leta do konca vojne.
Duhovno vodstvo Straže sta po Ehrlichovi smrti za kratko prevzela najprej dr. France Blatnik in zatem Filip Žakelj. Septembra 1942 je bil za duhovnega vodjo nato imenovan Florijan Ramšak. Seveda se omenjeni niso mogli primerjati z vodilno vlogo, ki jo je v Straži imel Ehrlich. V letu 1942/43 je za neformalnega voditelja Straže veljal najprej Franc Casar, po njegovi smrti dr. Ciril Žebot, po odhodu slednjega v Rim pa prof. Pavle Verbic; formalni predsednik je bil Čop. Število stražarev med vojno se ceni na okoli 200 ali nekaj čez, nekakšno njeno rezervo pa je predstavljala Slovenska dijaška zveza, ki jo je vodil Anton Tepež.
Pri stražarjih ne zasledimo nobenega navdušenja nad italijansko okupacijo, čeprav so ga nekateri takorekoč pričakovali, zaradi njihove domnevne sorodnosti s fašizmom.
Delovanje stražarjev med vojno lahko razdelimo na več tematskih sklopov. Najprej gre za predloge in načrte, ki zadevajo narodnopolitični položaj slovenskega naroda tako med samo vojno kot tudi v (povojni) prihodnosti. Sem lahko s poudarkom prišetejemo Ehrlichov predlog za ustanovitev podtalne slovenske oblasti oz. podobne vlade, kot si jo je v legalni obliki že 10. aprila z Narodnim svetom privzel prav Natlačen. Taka oblast bi po njegovem morala takoj razglastiti Slovencem za slovenski vojni cilj Združeno Slovenijo v svobodni Evropi in ob tem zahtevati pravico do samoodločbe. Natlačen je do tega predloga izrazil pomisleke in ga nekaj tednov kasneje tudi formalno odklonil z izgovorom, da je načrt neizvedljiv, da bi izzival okupatorje in da pomeni nelojalnost do kraljevske vlade v inozemstvu ter celo zanikanje kontinuitete kraljevine Jugoslavije. Tako naj bi mu svetovali njegovi politični sodelavci (postavlja se vprašanje, kdo so bili te sodelavci, če upoštevamo pričevanje Smersuja, da o tem predlogu tedaj niso razpravljali ne v ti. štirinajstorici ne v izvršilnem odboru SLS). Zavrnitev predloga je tedaj Ehrlicha zelo potrla in po oceni nekaterih akterjev iz kasnejšega protirevolucionarnega tabora je ta tabor prav s tem naredil usodno napako in na ta način pustil odprt prostor za OF.
Temeljno izhodišče Ehrlicha in stražarjev je bila Slovenija kot samostojen subjekt. Stražarski krog je najprej postavil zahtevo po združeni in veliki Sloveniji, ki bi obsegala tudi vsa potujčena ozemlja na severu, nato bi bilo potrebno iz srednje Evrope izriniti nemški vpliv, na tej osnovi pa vzpostaviti srednje-evropsko federacijo s pretežno slovanskim značajem. V tem času so stražarji pričeli izdajati svoje podtalno glasilo Slovenija in Evropa. Program bodoče politične, socialne in kulturne preureditve Slovenije pod naslovom Slovenska misel vzpluj - vrzi se do nebes!, ki je izšel februarja 1942, je vzpodbudilo Natlačena, da je prišel do Ehrlicha in protestiral, češ da omalovažuje Jugoslavijo, vendar je Ehrlich vztrajal. Na podlagi Ehrlichovega Slovenskega problema je Žebot pod psevdonimom Borut Bober napisal celo knjigo z naslovom Narod sredi Evrope.
Drugi pomemben, če ne najpomembnejši, sklop delovanja stražarjev je bilo opozarjanje na vse večjo komunistično nevarnost, ki se je kazala v obliki konkretnega delovanja OF, partizanstva, same komunistične partije in seveda partijske VOS. Osnovno spoznanje v tej zvezi je bilo, da se za privlačno idejo protiokupatorskega boja skriva komunistični načrt za izvedbo revolucije s ciljem prevzema oblasti ter uvedbe sovjetskega režima. Kakšen je bil ta režim, tudi v odnosu do vere in cerkve, pa se je že pred vojno razmeroma dobro vedelo, tudi po zaslugi samega Ehrlicha. K potrditvi pravilne ocene komunističnih namenov so vse bolj prispevali tudi številnejši atentati na Slovence, ki jih je v Ljubljani izvajala VOS, na deželi pa partizanske enote. Stražarji so zavzeli jasno protikomunistično držo, ki jim je narekovala sprva predvsem propagandno ofenzivo, nato pa tudi konkretne ukrepe, v prvem obdobju sicer še brez povezave z okupatorskimi oblastmi. Prvi značilni primer spopada med komunisti in stražarji je predstavljalo dogajanje na ljubljanski univerzi jeseni 1941 ter spomladi 1942. Šlo je za dilemo, ali naj se univerza ukine ali deluje naprej, pri čemer je italijanska oblast slednje začela pogojevati z minimalnim vpisom v novo in edino Ljubljansko vseučiliško organizacijo. Do konstituiranja omenjene organizacije je prišlo, toda sledile so ostre obtožbe OF o kolaboraciji s fašizmom ipd. V jesenskih mesecih se je fronta med OF in stražarji na srednjih šolah in univerzi odprla še ob problemu bojkota pouka oziroma predavanj, na ljubljanskih ulicah pa ob ti. plebiscitnih akcijah 29. oktobra in 1. decembra. V slednjem primeru je OF uspela, bistveno manj pa na šolah.
Do konca leta 1941 je število atentatov v Ljubljani preseglo število 20 in je zahtevalo le malo manj smrtnih žrtev. 21. decembra je tako Straža izdala letak z naslovom Ultimat, ki ga je sestavil Ciril Žebot, pod letak pa je bila podpisana Slovenska liga proti banditom in morilcem. Ta podpis je Straža kasneje uporabila še nekajkrat. Zagroženo je bilo, da bo v primeru še enega atentata pred slovensko javnostjo razgrnjen seznam petnajstih voditeljev komunistične OF. Do tega kljub nadaljnjim atentatom ni prišlo, morebiti tudi zaradi nasprotovanja Natlačena.
Napetost je dosegla svoj prvi vrh marca 1942. Že pred tem so italijanske oblasti izvedle obsežne racije v Ljubljani in aretirane odvedle v taborišča. Sledila so medsebojna obtoževanja o ovaduštvu, nakar je sledil tipični ukrep partizanske VOS - likvidacije. Po umorih Franca Župca in Jaroslava Kiklja so stražarji pričeli s samostojnimi aretacijami in zasliševanji poznanih članov OF, da bi odkrili morilce in nasilniško mrežo VOS. Žebot dodaja, da so zaslišane nato izpuščali ter jih niso izročali italijanskim oblastem. Konec marca so izdali letak, kjer so postavili svoje stališče, da je "aktualno samo eno osvobojenje: slovenski narod je treba osvoboditi od komunistične OF in to takoj!" 1. aprila 1942 je nato Ehrlich italijanskim vojaškim oblastem izročil svojo spomenico, v kateri kritizira italijansko okupacijsko politiko, na koncu pa predlaga, da bi zaradi ureditve neznosnega stanja v pokrajini oblasti dovolile tudi ustanovitev avtonomne slovenske varnostne službe v obliki več različnih formacij.
26. maja 1942 sta pod streli vosovcev padla Ehrlich in Viktor Rojic. Edvard Kardelj je nato Zdenki Kidrič ukazal ustreliti še Cirila Žebota in Franca Casarja, pri čemer je VOS namesto slednjega po pomoti ustrelila nekoga drugega. Stražarji so potem izdali letak z naslovom Novi zločini vodstva OF, velik vtis pa je napravila množična udeležba na Ehrlichovem pogrebu in tedanja skupinska prisega katoliške mladine, da bodo vztrajali v njegovem boju "za slovenski rod".
Pri organiziranju vaških straž sta imeli organizacijsko in politično pobudo Slovenska legija ter Slovenska zaveza, za nastanek pa so bili odločilni dogodki na terenu, predvsem samostojni samoobrambni nastopi v Št. Joštu in na Notranjskem ter preobrat v razpoloženju prebivalcev do partizanstva, kjer lahko kot izrazit primer navedemo Suho krajino. Stražarji so sledili temu razvoju, ob tem pa so še vedno občasno prihajali na dan z novimi dokumenti oz. pisnimi pobudami. Sredi maja je bila sestavljena 72 strani obsegajoča brošura z zgovornim naslovom Izdajalska zarota KPS zoper slovenski narod ob soudeležbi komodne sredine, ki predstavlja nekakšno sintezo Ehrlichovega zbranega gradiva o komunistične delovanju v začetnem obdobju vojne. Izšla je meseca julija.
Slovenska legija ter vodstvo SLS sta stražarje pozvala, da pošljejo svoje člane in pristaše na Dolenjsko. Vodja legije Rudolf Smersu je tako pozval Casarja, da mu predloži imena stražarjev, ki bi šli v vaške straže, kar se je po stražarskem oklevanju zaradi nezaupanja v strankino vodstvo kasneje res zgodilo. Septembra 1942 je nekaj stražarjev odšlo v eno izmed prvih postojank, v Kleče pri Ljubljani, kasneje jih je odšlo še več v dobrepoljsko dolino. V vaških stražah so prevzeli več poveljniških položajev. Izrecno za moštvo vaških straž so izdajali list Živi izviri. Precejšnjo vlogo so imeli tudi med ti. božičnimi racijami konec leta 1942 v Ljubljani. Stalno so zahajali v spore z vodstvom SLS, pri čemer so odklanjali sodelovanje pri Slovenski legiji, predvsem pa nasprotovali organiziranju kakršnegakoli slovenskega četništva. Ob kapitulaciji Italije so stražarji igrali razmeroma pomembno vlogo ob in na samem Turjaku, kjer se ocenjuje, da je prav njihov krog preprečil umik oz. izpad iz obleganega gradu. Po porazu in partizanskem obračunu z ujetniki je Straža tedaj utrpela okrog 20 žrtev. Med padlimi sta bila najbolj poznana Franc Casar in dr. Ludvik Arko, ki sta izgubila življenje kot kurirja že 13. septembra 1943 na Škofljici.
Preostali so se z drugimi enotami tedanje Slovenske narodne vojske prebili v Ljubljano ali pa s stotnikom Vukom Rupnikom h Kostanjevici ter so se tekom dogodkov na tak ali drugačen način spet priključili protikomunističnemu bojevanju. Podprli so nadaljnje slovensko protipartizansko bojevanje v obliki Slovenskega domobranstva. Veliko upanja glede svoje vloge v samem Slovenskem domobranstvu so stražarji polagali na svoja simpatizerja v štabu, to je na polk. Antona Kokalja ter podpolk. Ernesta Peterlina. Odstavitev prvega jih je zelo prizadela in Kokalj je nato odšel na Primorsko organizirat tamkajšnje domobranstvo. Tako je stražarski vpliv segel tudi na Goriško in še posebej na Tolminsko, kjer je postal domobranski poveljnik dr. Lojze Ilija. V Ljubljani so ostali aktivni v okviru domobranske propagandne službe, v okviru informativnega urada Rupnikove pokrajinske uprave ter predvsem v ljubljanski Politični policiji, kjer je eno izmed odločilnih vlog imel prav stražar dr. Maks Loh. Skupno je bilo v tej policiji kar okrog 50 stražarjev.
Kljub temu, da so v domobranskem štabu izgubili svoje glavne podpornike, konec leta 1944 tudi podpolk. Peterlina, so svoj vpliv znotraj Slovenskega domobranstva počasi, a zanesljivo večali. Poudarjali so njegov nacionalni slovenski značaj, pri čemer so bili odločno proti kakršnikoli ilegali znotraj domobranstva. Tako so trčili na drugačne interese Slovenske legije in še posebej Državne obveščevalne službe oz. četništva. Odnosi z SLS so nihali v smislu vroče-hladno. Ob političnih preureditvah znotraj protirevolucionarnega tabora, ki jih je zahteval bližajoči se konec vojne, so se stražarji sprva sicer priključili ti. Slovenskemu ljudskemu bloku, ki pa si ni pridobil nobene odločilne vloge. Ta vloga je do konca leta 1944 pripadla Narodnemu odboru, ki so ga vodile tradicionalne politične stranke. Tu so stražarji ostali ob strani, je pa Narodni odbor poklical zastopnike Straže na zasedanje na Taboru 3. maja 1945. Ob koncu vojne so stražarji kot vojaki ali kot civilisti delili usodo z ostalimi begunci. Po nekaterih ocenah je med vojno življenje izgubilo med 50% in 60% pripadnikov Straže
Vir: Boris Mlakar - Delovanje stražarjev med drugo svetovno vojno. Ehrlichov simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba, 2002, 257-278.
